Ta prostor je škatla

Poezija me privlači, odkar pomnim. Privlači me zaradi svoje večnosti. Dokler obstajamo, se spominjamo besed in kombinacij besed, je zapisal Jim Morrison. Poezija in pesmi preživijo čas in presegajo razlike med nami. Vsak, naj bo izobražen ali ne, zna povedati kako pesem ali stih. Tudi sama, nešolana v maternem slovenskem jeziku, sem v slovenskem jeziku najbolje poznala prav pesmi – le med njimi in ne v vsakdanjem pogovoru sem se v tem jeziku počutila udobno.
Pesmi sem pisala večino časa mojega šolanja, ki je potekalo le v angleškem jeziku. A pesmi sem večinoma pisala v slovenskem – razbremenjena skrbi, da tisti, ki mi gleda čez ramo, ve, o čem pišem, hkrati pa tudi razbremenjena skrbi, ali prav uporabljam besede.
Že od svojih prvih pesmi naprej sem bila prepričana, da način zapisa pesmi dopolnjuje njeno sporočilo. Pisanje pesmi oziroma nuja, da jih poudarim tudi vizualno, me je pripeljalo k fotografijam in slikanju, k videu in projekcijski umetnosti.
Pričujoča zbirka pesmi je torej zame DNK mojega ustvarjanja, pa naj bo to slikanje, pisanje, snemanje, fotografiranje ali kaj drugega.
Celotno zbirko, čeprav je v več delih, dojemam kot enovito pripoved, ki mi kaže škatlo, iz katere izhajam in pokrove, ki so mi bolj ali manj naklonjeni. Z njimi lahko svojo škatlo odkrivam ali pa zakrivam …